Trenta ... 2. del :)
Prejšnji teden sva Emo odpeljala v Trento na foto tabor, ta teden pa jo je bilo potrebno spraviti domov, pa sva se zmenila, da bova imela kratki dopustek, eno noč prespala in uživala v lepotah Gorenjske. Mimogrede ... in preden pokažem vse lepote ... toliko posode imajo v apartmaju za 3 osebe ... ?
Kak? :D Dobro, toliko za intermecco ...
Je rekel, da me bo peljal na Bled in v Bohinj, sicer ne na kremšnito, ker jih ne smem jesti ... sem jo pa videla v mimovozu :) ... kremšnito. Jo je ena gospa držala pred usti in delala selfija z edinim slovenskim otokom v odzadju :)
Gužva in dež do Bleda v obe smeri ... adijo pamet, tako da je bilo res samo iz avta, sva šla direkt za Bohinj, kjer so se kljub vremenu, tisti ki imajo ˝jajca˝in debelo kožo, kopali. Za tegale na skali, čakaš pa na vrsto ...
Nazaj grede proti Kranjski Gori se je vreme toliko pobralo skupaj, da sva šla k slapu Peričnik, kjer sva bila glih tako mokra, kot če bi deževalo, se je pa splačalo.
Po potkah prepredenih s koreninami, ki zgledajo kot krvni obtok in so me čisto fascinirale, prideš čisto do slapa in pod skalo se lahko gre tudi pod njim. Svetovno!
Občutljiva na vlago :D sva se odločila, da za ta dan folga in da greva pod tuš in v posteljo, da v miru predihava dan ... Kako sva se motila! Najini apartmajski sosedje so bili Italijani, težko rečem, trije ali štirje otroci ... to je kričalo, cvililo, tulilo, selilo pohištvo, streljalo, do 1h ponoči. Ne vem, na čem sta bila starša, ker sta bila poleg vse te buke za slišati totalno mirna ... mati sveta ...
Po neprespani noči in kavi, mi pravi mož ... peljem te na Planico ... deževalo je tako, da sva skoraj povozila tistega, ki kasira parkirnino :))))
Hlače mokre in blatne do kolen ... Te bom peljal še Zelence pogledat, pravi mož ... to vidiš s ceste ... ok ... S ceste ja ... voda je stala po vseh potkah, še zokne sem imela mokre :), za videti pa krasno :)
Mokra, tečna, lulat ... Najdeva en Dixi ... pa mu pravim, tu me počakaj, on pa: se vidiva čez eno leto na istem mestu ob tej uri ... vsaj mareeeelo mi pustiiii! :D V avtu sem se cela preoblekla, preobula, verjetno grdo gledala kot vrag, ker se me je usmilil in sva šla na kavo in pelinkovec ... :) Pa proti Trenti ... Jezero Jasna je bilo tokrat v dežju, vendar dež takim korenjakom kot je Kosobrin ne pride do živega :D
Vzpenjanje na Vršič je bilo seveda spet zabavno za moj želodec, ampak sem bila tiho,da me ne bi skipal na dež. Pri Ruski kapelici je voda tekla po stopnicah dol ... to si v Prekmurju obujemo dežne škornje, tu kar v sandalih mlatijo po vodi, jaz spet z marelo, ki je postala v teh dveh dneh kar moj zaščitni znak :)
Nekaj ovinkov za tem o dežju ne duha in sluha :)))) ... kamenčki nabrani v stotine stolpičev, ovčke pa kar po cesti vijugajo med kolesarji :D
Mož še kar ima nujo, da me preganja po skalah in šumah, tako da me pelje še k izviru reke Soče. Ker jaz še zmeraj nimam orientacije, dovolim, da on vodi skozi šumsko vlago, drsi kot vrag ... ko prideva tako daleč kot pač lahko, ugotoviva, da sva šla po napačni strani :D in tak meni res hočejo živci totalno popustiti ... nobene vode več nočem slikati, nobenega tolmunčka pogledati ... meni folga! Vseeno greva še po drugi strani reke ...
Prideva v Trento, časa preden pobereva Emo, imava še uro in pol. Jaz se mulim v avtu, nočem več ven na dež ... Prav, pravi mož, te peljem v gostilno. Dežuuuujeeee, brisalci ne sfolgajo brisati, nikjer gostilne, enkrat že skoraj zavijeva, ker sva mislila, da je rdeč znak za gostilno na steni, pa je bilo samo korito z rožami ... Najdeva gostilno. Sediva na vlažni klopi, drugače menda itak ne bi šlo, pride gospa kelnarca in naju pozdravi po nemško. Midva praviva, dober dan, naju je pač zamenjala za nemška turista. Odloži menije in odide. Pride pobrat naročilo in spet pozdravi po nemško. Jaz rečem spet ... dober dan, jaz bi en kratki espresso prosim in kozarec vode. Pa me gleda ženska in pravi: deutsch oder italienisch? Pa pravim jaz: neee ... slovensko :), pa pravi gospa v nemščini, da me ne razume in mora iti po kolegico. Kaj?! Jaz sploh nisem poštekala, da ona ne zna slovensko ... pa gledam moža, če sva slučajno že prek meje ali kaj, glede na dež in mojo orientacijo :D? Pa kaže z glavo, da ne ... Si lahko mislite? In tista, ki jo je prišla zamenjat, je znala slovensko samo za silo...
Pobereva Emo, četrt poti nazaj na Vršič ji je bilo slabo, četrt poti je čivkala, za vse ostalo potem je pa zmanjkalo energije :D. O krasni predstavitvi fotografij bom poročala drugič, sva jo pa dobila domov drugačno. Še bolj zrelo se mi zdi, s polno nekih novih izrazov, okrajšav, kratic in čudnih besednih zvez, s katerimi si nimava kaj začeti :) ... Kot zanimivost mogoče, nekaj novih izrazov:
Sendvič = zloženček
Kreker = hrustljavček
Smeško = čustvenček
Toliko, da boste kul. :) <3
Ah ja ... na koncu vsega še to ... po morskem dopustu sušim zelišča, po gorskem pa čevlje. ;)
